Jesen prihaja

Sedim pred računalnikom in srebam že drugo današnjo kavo. Zadnjih nekaj let, od kar hodim v službo sem se na kavo kar precej privadila. Prej mi pitje kave ni predstavljalo posebnega zadovoljstva. Ker ne kadim, je kava tista stvar, ki mi v službi omogoči 5 minut zase... No ja, včasih. Priznam, najraje si jo privoščim zjutraj. Pred službo. Sedaj, na porodniški pa takoj, ko se malo pišče naje in zadovoljno čeblja na tleh na trebuščku. 

Tokratni zapis je eden tistih, kjer si bom le spraznila glavo in na glas zapisala tistih nekaj ciljev oz. želja, ki drugače ostanejo zakopane nekje v mislih in na koncu ne pokukajo na plano. Če jim bom namenila en kratek zapis, pa obstaja možnost, da se bom bolj potrudila da bo prišlo do realizacije. 

September je že skoraj tukaj. Šolsko leto je že v nizkem štartu. Meni že diši po čaju in topli dekici. Malo pišče ima jesensko garderobo že urejeno. Jaz s svojo še malo odlašam. Tudi to je ena od stvari, ki me čakajo. Amapk zaenkrat so dnevi še topli in še vedno kličejo po poletnih oblačilih. No, kadar ne dežuje seveda. 

(Slika je sposojena z interneta.)

Je še kdo tak, da si namesto januarja cilje postavlja z začetkom šolskega leta v septembru? Jaz sem ena tistih, saj se mi januar zdi preveč klišejski in mi nikoli ne uspe da bi se novoletnih zaobljub dejansko držala. Čeprav si včasih kakšno zadam. 

V pričakovanju joge./2022

Zadnjih nekaj let sem si z začetkom šolskega leta poskušala uvesti nekaj telovadbe v svoj teden. Preteklih nekaj let sem se udeležila tečajev joge. Lansko leto zaradi nosečnosti ne. Sedaj bi z veseljem začela nazaj z jogo pa zaenkrat še nimam časa, da bi se držala terminov za tečaj. Malo pišče zahteva svoj čas. 

Sem si pa zadala cilj da tokrat končno začnem z vajami za diastazo, ki je ostala od nosečnosti in poroda. Vaje imam zapisane že iz porodnišnice, kjer nam jih je predstavila fizioterapevtka. Zaenkrat mi jih ni uspelo pogosto izvajati. Zato je moj cilj za mesec september jasen. Sicer pa upam, da mi bo uspelo narediti tudi kakšno daljšo, nežno prakso joge, ki mi bo koristila pri bolečinah v križu in bo primerna za poporodno obdobje. 

Držim pesti, da bo jesensko vreme prijazno do nas, saj si želim še veliko sončnih sprehodov. Da bom lahko tudi z gibanjem v naravi naredila nekaj zase. To zame šteje največ. Ker mi narava predstavlja tisti košček sprostitve za katerega se z veseljem potrudim. Jutranji sprehodi so me celo poletje držali v gibanju. Pišče je spalo v vozičku, mami pa se je privajala nazaj na svoj normalni tempo. Nisem še tam, nekaj kondicije pa se je vendar nabralo. In jutranji mir na sprehodu, ko še ni veliko sprehajalcev je nekaj za kar je vredno obuti superge in samo iti. 

 V avgustu nam ni uspelo na pohod na Blegoš. Tega sem se zelo veselila, saj sva z malim pridno trenirala, kako se bo obnesel kengurujček. Glede na trening sprehode odlično. To me res veseli, saj si res želim da pride na vrsto še letos. Ker malo pišče z zanimanjem opazuje drevesne krošnje in nasploh vse okrog sebe bi bil to zanj sigurno lepo doživetje. 

V načrtu za prihajajoči mesec je tudi kratek skok na morje. Sicer tokrat odpade Dalmacija, ki je bila vsa najina skupna leta destinacija za poletni dopust. Tokrat bo dovolj dobra tudi Istra. Da bomo blizu doma v primeru česarkoli. In ker bo to sploh naš prvi skupni dopust odkar smo trije. Celo poletje se že počutim, kot da mi nekaj manjka, tako da se že veselim. Upam da nam v izbranem terminu ne zagode vreme. Jutranji sprehodi ob morju so tako ali tako nekaj najlepšega. Sicer pa je važno da bomo imeli nekaj časa za nas, da smo samo mi, skupaj. Brez vseh opravkov in obiskov, ki bi jih bilo potrebno narediti ali pogostiti. 

Pa nujno si moram vzeti malo več časa zase. Da dragi vsaj vsak drugi dan vzame malega za eno uro na sprehod in da jaz lahko kaj pospravim, se v miru spravim v banjo, naredim pedikuro, začnem brati kakšno dobro knjigo,... Da naredim nekaj zase, za svojo dušo. Mogoče, da grem celo sama s prijateljico na eno kavo in na ženski klepet. In da ne ne razmisljam kako moram pohiteti da se malo pišče prej ne zbudi. Čeprav so male zmage vedno najslajše. Da se spet počutim malo bolj jaz in ne samo, kot mama. 

In ja, mali cilj je tudi, da ne obupam in vsak teden objavim nekaj tukaj. Ker je to zgolj zame, za mojo dušo. In ni važno koliko ljudi doseže, važno je da imam jaz moj mali kotiček. 

Lepo bodite, 

Žana