Porodna zgodba

Od zadnje objave je preteklo en lep kupček dni. A kaj hočem, dnevi z dojenčkom so kratki, saj se vedno nekaj dogaja. Pa vsak dan ali prosta minuta tudi nista primerna za pisanje. Sem imela cel načrt kaj bom kdaj objavila, pa se enostavno ni izšlo. Tokrat pa končno nekaj. 

Objavljanje in zapisovanje porodnih zgodb je v zadnjem času postal standard. Tako jih na svetovnem spletu najdemo na vseh mogočih spletnih platformah. Posnete, poslikana, pripovedane, zapisane. 

Jaz svojo na tem mestu zapisujem za svoj spomin. Pa zato, ker je bil tudi to eden od razlogov, da sem se lotila bloga. Spet. In malo tudi zato, da bi mogoče dosegla kakšno nosečko. Da bi znala videti pozitivno plat, tudi če ne gre vse po načrtu. Tudi če nimaš načrta. In greš rodit z pozitivo in zaupanjem, da ti bodo v porodnišnici znali pomagati.

Moja nosečnost je potekala brez kakšnih posebnih zapletov. Le zaradi narave mojega dela sem se znašla na bolniški v 26. tednu nosečnosti. Pa ne zato ker bi si jaz tega želela, temveč zato, ker mi je ginekolog rekel, da če želim narediti najboljše kar lahko za svoje dete je to edini način, da bom lahko več počivala. In mi je tudi takoj povedal da mi bo bolniški stalež podaljševal do porodniške. In tako sem se vdala v usodo. Kljub temu, da sem se zavedala da imam naporno službo sem namreč poskušala svojo službo oddelati, kot normalno pred nosečnostjo.

Tako sem torej pristala na bolniški, kjer se mi je naenkrat odprlo ogromno časa za sprehode in uživanje v naravi in sredi zime tudi na mrazu. Ker je bila na pohodu tudi epidemija, sem navkljub temu, da sem bila obkrožena z veliko manj ljudmi , kot v službi, staknila tudi okužbo. Na srečo, je bila le lažja oblika. Malo prehlada in bolečine v kosteh. Z otročkom v trebušču pa je bilo vse v najlepšem redu. 

Poleg tega sem bila nekoliko pod stresom zaradi stanovanja. Enostavno je bilo, ko sva dobila ključe v roke, jasno da bo z njim več dela kot sva predvidela. Že tako je vse skupaj izgledalo, kot da bo šlo bolj na zadnje momente. Pa še vsi so mi govorili da bom tako ali tako rodila pred rokom.

In ko mi je na pregledu v 38.tednu ginekolog rekel da sem za en prst odprta, sem bila prepričana, da bo dojenček vsak čas tu. En teden kasneje sem bila še vedno v enem kosu. Nič posebnega se ni dogajalo. Na pregledu, ki se je zgodil na moj predviden datum poroda je babica ugotovila da sem odprta za dva prsta. Še vedno se ni nič dogajalo. 

Vmes se je zgodil vikend in v ponedeljek zjutraj sem imela ponovni pregled. 

Zbudila sem se pred budilko in čutila, da se nekaj dogaja. Zdelo se je kot, da so se pričeli popadki. Občutek je bil podoben kot krči pred menstruacijo. Le da so se dogajali v valovih oziroma presledkih. V tistem sem si na telefon naložila aplikacijo za spremljanje popadkov. Niso bili pogosti, niso trajali dolgo. So se pa v tisti uri, ko sem jih spremljala, stopnjevali. Dragemu nisem ničesar omenila. Vedela sem, da me tako ali tako pelje na pregled v porodnišnico in da bom že videla, kaj se bo tam dogajalo.

Po poti proti Kranjski porodnišnici sem mu namignila, da nisem prepričana, če me bo danes odpeljal nazaj domov. Presenečen ni bil niti malo, saj je bilo jasno, da slej ko prej najino dete pride na svet, da se spoznamo.

Ko sem v čakalnici čakala, da me pridejo iskat za na ctg sem postala malo živčna. Moje roke so postale potne. Blagi jutrenji popadki so izginili. Malenkost strahu pred nepoznanim se je prikradlo v moje misli. Kljub vsem informacijam, ki jih dobiš iz vseh strani te enostavno nič ne more pripraviti na tvoje lastne misli, ko si sam s sabo. V glavi premlevaš scenarije. Lahko da tudi brskaš po telefonu in iščeš možne izide. Nič ni najbolj zdravo v tistem momentu.

10 minut čez naročeno uro me pride iskat babica, ki me odpelje na ctg. Na postelji, ki je bližje oknu že leži ena nosečka. Jaz se uležem na posteljo ob steni. Ko mi pritrdi trakove na trebuh in odide stran od moje postelje zaslišim kako mi razbija srce. Roke so še vedno potne. In čutim da nekaj se dogaja saj so se blagi popadki vrnili. 

Preteklo je 40 minut med katerimi sem premišljevala, če je danes tisti dan, ko bom postala mama. Pa tudi malenkost zadremala sem vmes. Babica me je prišla iskat in me pospremila v tražno abulanto. Tam je sledil kratek pogovor nato pa vaginalnalni pregled. Odprta sem bila za tri centimetre. In rahli popadki so bili vidni na ctg-ju. Ginekolog mi je ponudi možnost, da mi sprožijo porod. Ker mi je povedal, da je vse vredu sem to možnost zavrnila. Želela sem si, v primeru da je vse vredu, da bi se porod odvil sam od sebe. Povedal mi je, da glede na stanje bom rodila najkasneje naslednji dan. Najverjetneje pa se mu je zdelo, da bi se kaj dogajalo ponoči. Ponudi mi je, da me sprejmejo na oddelek. Takoj sem zavrnila. V bolnišnico me ni vleklo, saj si omejen na dve uri obiskov in telefon. Nato pa sem po prigovarjanju, tako ginekologa, kot tudi babice pristala na sprejem v porodnišnico. Oba sta se strinjala, da se mi verjetno ne splača voziti domov. 

Takoj so mi vzeli bris za covid. Dobila sem srajco in haljo v katero sem se morala problečt. Medtem sem poslala sms dragemu, ki me ječakal v avtu, da bom ostala tukaj. Babica me je nato takoj odpeljala do oddelka. Tam me je sprejela druga babica, ki mi je prinesla zapestnico, mi pokazala, kje si lahko natočim za piti, stranišče in tuš ter povedala kdaj je večerja ter mi naročila, da če bi se karkoli začelo dogajati naj jo pokličem.

V sobi sem bila sama. To mi je odgovarjalo, saj sem se lahko malo bolj sprostila. Poklicala sem partnerja, da sva se dogovorila kako in kaj. Na pregled sem namreč odšla samo z dokumenti in telefonom. Torbo za v porodnišnico sem pustila v avtu z njim. Ker sem bila sprejeta na oddelek in ne v porodno sobo je moral počakati na uro za obiske, da mi jo je lahko prinesel. In tudi prišel k meni v sobo na obisk. Tisti dve uri sta minili kot blisk. Popadki so bili popoldan malenkost močnejši kot zjutraj. Ampak nič drastičnega. Sperhajala sem se po sobi gor in dol in jih brez problema predihavala. S tem sem trenirala, kako dihati, ko bodo popadki postali močnejši.

Ob 19.-tih sem imela še en ctg pregled. Nočna babica iz oddelka, ki me je peljala do ambulante je bila sitna in prav nič zadovoljna, da je imela delo z mano. Menda, ker ne rojevam in mi nič ni. V dvigalu mi je osorno namignila, da ima drugo delo kot pa pospremiti na ctg nosečnico pri kateri se nič ne dogaja in je v porodnišnici samo zato, ker je malo bolj oddaljena od porodnišnice. Eno uro sem bila priklopljena na aparaturo. Vmes sem morala zamenjati bok in dobila sem tudi malo sladkega malinovca za popiti, saj se je otrok v trebuhu popolnoma umiril. Tudi popadkov med ctg-jem ni bilo čutiti. 

Potem me je ista babica odpeljala nazaj v sobo. Počasi sem se pripravila na spanje. Nekaj časa sem se še pogovarjala po telefonu, nato pa sem si rekla, da bo najboljše da se poskušam naspati. Stokrat sem se obrnila okrog. Ker imam vedno težavo, kadar ne spim v svoji postelji. Pa hrup od zunaj. Nič mi ni odgovarjalo in bila sem v napetem pričakovanju če bi se kaj začelo dogajati. 

Okrog dveh sem šla na stranišče. Sicer se mi je zdelo vse okej le občutek sem imela, kot da sem se polulala v hlače. In to prav lepo na počasi po poti do stranišča. Vseeno se mi je zdelo vse okej, saj sem res odlašala z obiskom stranišča. V sobi sem si preoblekla hlačke in zlezla nazaj v posteljo.

Nekaj po četrti uri sem se ponovno zbudila. Tokrat se je občutek da se bom polulala vrnil kar med ležanem v postelji. Ko sem vstala in preverila spodnjice so bile čisto premočene tudi skoz uložek. V glavi mi je posvetila lučka. Kaže, da mi je pričela odtekati voda. Vseeno sem šla še na stranišče in potem ponovno zlezla v posteljo. Kakšnih bolj bolečih in pogostih popadkov še ni bilo na vidiku. Pa tudi vedela sem, da imam kljub odtekanju vode še čas. 

V naslednje pol ure so popadki postali bolj močni in pogosti. Glede na to, da si je moj dragi želel biti prisoten pri porodu sem razmišljala, če bi mu bilo pametno poslati sporočilo da naj se pripravi. Pa sem se odločila, da je sigurno še čas. 

Kakšno minuto čez peto uro sem na hodniku poiskala sestro in ji povedala, da se mi zdi da mi je začela odtekati voda. Obljubila je, da me pride iskat, da me odpeljejo v triažno ambulanto. Po dobrih 15ih minutah je prišla nočna babica ki me je peljala že na večerni ctg. Z nezaupanjem me je pogledala, češ, če se res kaj dogaja sem jaz papež. V triažni ambulanti so me priklopili na ctg. Ura je bila skorajda 6. Luči so od zunaj sijale skozi zatemnjene žaluzije. Prižgana je bila le namizna lučka. Ginekologi in babice so se sprehajali sem in tja in predajali smeno. V sosednji sobi, ki je bila povezana z ambulanto je prišla na ctg ena nosečka, ki je imela krvavitve pa tudi rahle popadke. Meni se je še vedno snemal ctg. V taki prijetno zatemnjeni atmosferi so se tudi moji popadki stopnjevali. Bolj kot je šla ura proti sedmi, težje sem mirno ležala na postelji. Dihanje je počasi postajalo malo bolj globoko. Vsaj dva ginekologa sta v tem času vrgla oko na moj ctg in me povprašala po popadkih. Menda so se lepo stopnjevali. 

Ko so me končno odklopili od naprave sem komaj zlezla iz postelje, da sem se pripravila za vaginalni pregled, ki ga je opravila babica. Tokrat je bilo res neprijetno in boleče že zaradi popadka, ki se je ravno takrat prikradel. Diagnoza je bila da je počil del ovojev, da je maternični vrat lepo zmehčan in da sem odprta 5 centimetrov. Popadki pa so vedno pogostejši in bolj boleči. Ostalo ni drugega, kot da grem v porodno sobo. Na tej točki mi je bilo rečeno, da naj pokličem partnera v kolikor želi biti prisoten pri porodu. 

Pome je prišla babica, ki bo z menoj ob porodu. Pred ambulanto me je posedla na kavč in rekla, da gre pripravit porodno sobo, jaz pa lahko ta čas mirno poličem partnerja. Oglasil se je in zemnila sva se da pride. Še kakšno minuto sem obsedela potem pa me je prišla iskat. 

Odpeljala me je v porodno sobo številka 5. Tam mi je najprej uredila kanal. Spotoma sva se pogovorili nekaj osnovnih stvari. O željah, kje si natočim vodo, kako bo potekalo vse skupaj. Sledil je pogovor o željah glede lajšanja bolečine. Za začetek sva se dogovorili, da bom poskusila roditi brez protibolečinskih sredstev. Naj na tem mestu povem, da sem poslušala predavanje na temo lajšanja porodne bolečine. In že od nekdaj se mi epiduralna nekako ni zdela opcija, saj se mi zdi da mi okoli hrbtenjače brez potrebe nikomur ni potrebno šariti. Nato sva se pogovorili o klistirju. Tukaj sem jo vprašala kaj ona predlaga, kaj se ji zdi da je bolje, kaj mi svetuje. Ker se na svoje izkušnje nisem mogla zanašati, saj jih nimam. Predlagala mi je, da vzamem klistir, saj da se zna zgoditi, da bo tudi porod hitreje napredoval.

Po njenih napotkih sem se tako odločila in vzela klistir, ki je vsaj po moji oceni deloval res v smeri tega, da so se popadki stopnjevali. Glede na to, da sem komaj prišla izpod tuša. 

Medtem ko sem čakala da pride babica nazaj sem hodila po sobi gor in dol ter predihavala popadke z rokami naslonjena na okensko polico. Postajali so vse bolj pogosti in močni. Komaj sem čakala, da pride k meni tudi moj dragi, ki mi bo znal dati še nekaj vzpodbude. Zunaj se je že zdanilo. 

Vmes je prišla še ena študentka ki mi je zastavila par vpašanj. Poleg tega so mi dostavili mojo torbo iz oddelka saj sem imela v njej vse že izpolnjene papirje, ki so jih potrebovali. Babica mi je pomagala zletzti na posteljo, mi pritrdila ctg in preverila koliko sem odprta. 7 centimetrov. 

Potem mi je v sobo pripeljala partnerja, ki je zunaj že nestrpno čakal. Prijel me je za roko, vprasal kako sem. Jaz sem v sebi čutila olajšanje da je z menoj. 

Pridno mi je podajal vodo in govoril z menoj. Kljub temu da sem ga med popadki utišala da sem jih lahko predihavala, saj so se še naprej stopnjevali. 

Ko sem prisla v porodno mi je babica ponudila, da mi kasneje pripravi žogo vendar med popadki ki so bili vedno bolj skupaj in vedno močnejši niti pomislila nisem da bi lahko zlezla iz postelje in stala na nogah. Tako sem ostala ležeč na boku.

Babica je kmalu prišla in spet pogledala koliko sem odprta. 8 centimetov. Poleg tega se je v tistem predrl se drugi del ovojev. 

Naslednjih nekaj popadkov je bilo bolečih za 10ko. V glavi sem si rekla, da še dve uri tega ne bom zdržala. 

Tako je partner poklical babico, ki sem jo prosila če bi lahko dobila ultivo za lajšanje bolečin. Babica je poklicala anesteziologinjo. Prosila me je če lahko še enkrat preveri koliko sem odprta. Polnih 10 centimetrov. Glede na videno me je prosila da poskusiva s potiskanjem za prvi obcutek.

Svojih nog sama enostavno nisem imela moči potegniti k sebi. Babica in partner sta mi pomagala, jaz pa se zaradi bolečine nisem in nisem mogla skoncentrirati na dihanje in potiskanje. 

Takrat je prisla anesteziologinja in videla situacijo. Babica ji je povedala da je spontano prišlo na hitro do dokončnega odprtja in da mogoče ultive sploh ne bom potrebovala. 

V naslednjih nekaj minutah se enostavno nisem uspela skoncentrirati na dihanje in potiskanje, kljub vsem prijaznim navodilom in podpori babice in partnerja. 

Zato mi je anesteziologija pripravila ultivo. Položaj na hrbtu mi enostavno ni odgovarjal vendar se vec kot toliko nisem uspela sama premaknit. S pomočjo sem se prestavila na bok. 

Babica mi je pomagala prijeti nogo, ki mi jo je pomagal držati tudi partner. Naslesnjih nekaj popadkov sem se skoncentrirala na dihanje in glas babice, ki me je usmerjal. Kaj kmalu mi je rekla naj potipam vrh glavice ki je pokukal na plano. Spominjam se da je bila glavica topla in z laski. To mi je dalo motivacijo za se večjo koncentracijo na dihanje in potiskanje. Predvsem pa sem se skoncentrirala na glas babice, ki mi je govorila kdaj naj malenkost prestabem s potiskanjem.

Še naslednjih nekaj popadkov in na svet je prišel najin fantiček. Ko so mi ga položili na prsi sem občutila samo srečo in olajšanje. 

A če drži, da v trenutku pozabiš vso bolečino poroda? Čisto prvi trenutek sigurno da ne. Vsaj jaz nisem. Sem rekla dragemu, da nikoli več.  

Kljub vsemu napisanem pa se moja porodna zgodba na tem mestu še ne zaključuje čisto. Kljub temu da mi je babica veselo sporočila, da sva uspeli obdržati presredek cel so bile naslednje minute mučne. In hvala bogu za ultivo.

Ko sva se z dragim srečna spogledovala in opazovala malo pišče v mojem naročju se je porodila še posteljica. Močni pritiski na trebuh znajo konkretno boleti. In pritisk na gumbek vsekakor olajša bolečino. Zaradi babice ki je rekla da presredek ni poškodovan sem se začudila, da je prišla kirurginja. Takrat sem postala malo bolj pozorna. Ob vsakem pritisku na trebuh se je iz mene vlila kri. Kirurgija se je lotila šivanja. Ob pritisku na trebuh je kri še vedno lila. Kirurginja in babica sta mi povedali da bo potrebna revizija v operacijski. Z narkozo. Ker se kri ne ustavi. Da so nekje znotraj nožnice raztrganine, ki jih kljub  trudu ni mogoče sanirati v porodbi. Se strinjam da je boljše, da me uredijo kot se zagre. 

Babica mi na hitro pomaga pristaviti sina za prvi podoj. Sicer je zagrabil ni pa dolgo ostal prisesan.

Čas je tekel tako hitro, da se mi je zdelo, da še ni pretekla ena ura, ko so mi dojenčka vzeli iz naročja in ga predali očku v naročje. Jaz pa sem se prekobacala na drugo posteljo, da so me odpeljali v operacijsko dvorano. 

Ko sem se prebudila iz narkoze se mi je zdelo, kot da sploh nisem spala. Vse skupaj se je zdelo kot da sem samo zaprla oci in sem zdaj že nazaj z njima.

Tako smo se naslednjih nekaj ur v porodni nemoteni cartali, da je naš skupen čas minil kot bi mignil.

Če po dobr pol leta pogledam nazaj na svojo porodno izkušnjo se mi še vedno zdi, da sem imela lep porod. Kljub zapletu na koncu. Ki pa tako ali tako ni bil toliko odvisen od poroda. Pač pa je bil razlog ta, da sem imela očitno rahlo vnetje in se je tkivo med porodom enostavno strgalo. In bi se neglede na hitrost, porodni položaj,..

Dojenje...? No to pa je zgodba za enega od naslednjih zapisov.

Lepo bodite,

Žana