Moj mali kotiček

Od zadnje objave je preteklo en lep kupček dni. A kaj hočem, dnevi z dojenčkom so kratki, saj se vedno nekaj dogaja. Pa vsak dan ali prosta minuta tudi nista primerna za pisanje. Sem imela cel načrt kaj bom kdaj objavila, pa se enostavno ni izšlo. Tokrat pa končno nekaj.  Objavljanje in zapisovanje porodnih zgodb je v zadnjem času postal standard. Tako jih na svetovnem spletu najdemo na vseh mogočih spletnih platformah. Posnete, poslikana, pripovedane, zapisane.  Jaz svojo na tem mestu zapisujem za svoj spomin. Pa zato, ker je bil tudi to eden od razlogov, da sem se lotila bloga. Spet. In malo tudi zato, da bi mogoče dosegla kakšno nosečko. Da bi znala videti pozitivno plat, tudi če ne gre vse po načrtu. Tudi če nimaš načrta. In greš rodit z pozitivo in zaupanjem, da ti bodo v porodnišnici znali pomagati. Moja nosečnost je potekala brez kakšnih posebnih zapletov. Le zaradi narave mojega dela sem se znašla na bolniški v 26. tednu nosečnosti. Pa ne zato ker bi si jaz tega želela...

Kot sem omenila se je v zadnjem letu zaimek najin spremeni v naš oziroma iz midva smo postali mi. Ko sem v preteklosti prebirala zapise o tem kako se nekateri pari borijo s tem, da bi na testu nosečnosti zagledali tisti tako želeni dve črtici si niti predstavljala nisem, da je mogoče, da se stvari odvijejo tako hitro. Ko mi je par let nazaj sodelovka potožila, da se s partnerjem trudita že pol leta pa ni še nič sem jo potolažila in rekla:"Boš videla, ta mesec pa bo." In začuda kakšen teden pozneje mi je z iskricami v očeh povedala, da sem imela prav. Na tem mestu moram tudi povedati, da sočustvujem z vsemi, ki se z željo po otročku in tem da bi zagledali dve črtici borijo leta in leta. Ne predstavljam si, kako je ko se trudiš in čakaš in upaš in se nič ne zgodi. In verjamem da je potem težko slišati kako se enim vse skupaj tako hitro odvije. Pliško za dojenčka. /2021 Preden zapišem svojo porodno zgodbo bi rada zapisala kako se je vse skupaj začelo pri meni.  Ne bo...

Sedim pred računalnikom in srebam že drugo današnjo kavo. Zadnjih nekaj let, od kar hodim v službo sem se na kavo kar precej privadila. Prej mi pitje kave ni predstavljalo posebnega zadovoljstva. Ker ne kadim, je kava tista stvar, ki mi v službi omogoči 5 minut zase... No ja, včasih. Priznam, najraje si jo privoščim zjutraj. Pred službo. Sedaj, na porodniški pa takoj, ko se malo pišče naje in zadovoljno čeblja na tleh na trebuščku.  Tokratni zapis je eden tistih, kjer si bom le spraznila glavo in na glas zapisala tistih nekaj ciljev oz. želja, ki drugače ostanejo zakopane nekje v mislih in na koncu ne pokukajo na plano. Če jim bom namenila en kratek zapis, pa obstaja možnost, da se bom bolj potrudila da bo prišlo do realizacije.  September je že skoraj tukaj. Šolsko leto je že v nizkem štartu. Meni že diši po čaju in topli dekici. Malo pišče ima jesensko garderobo že urejeno. Jaz s svojo še malo odlašam. Tudi to je ena od stvari, ki me čakajo. Amapk zaenkrat so dnevi še topli ...

Sprehod po potki okoli jezera pri Mostu na Soči je eden mojih najlubših. Že, ko pobrskam po spominu na svoje otroške spomine je Most na Soči eden tistih krajev, ki so mi ostali zasidrani v spominu. Kako smo hranili račke, kako smo se sprehajali po potki, ladjica Lucija, kako smo se pripeljali z vlakom iz Bohinjske Bistrice in jo peš po glavni cesti mahnili do jezera, pa tudi kako smo nazaj do vlaka prišli po drugi poti, med drevesi in stran od ozke prometne ceste. Potem je preteklo ogromno let, ko sem se vedno le peljala mimo. Ker tako ni za videti nič posebnega. Pa včasih, ko sem bila s starši smo bili vedno med vikendom, za praznik ali med dopusti, kar pa je pomenilo gnečo. Eno nedeljo, ko smo jo mahnili na izlet čez Vršič smo se celo na kratko ustavili, ampak se nam je mudilo naprej. Ob poti. /2021 Ko sva se z dragim prvič odpravila na izlet sem, si nisem mislila, da bo to postala najina stalna izletniška točka. Namreč, vsakič ko ne veva kam bi šla, se vedno znova vrneva...

Letošnje poletje je malce drugačno, kot je bilo nekaj zadnjih. Od kar sva z dragim skupaj sva le predlani izpustila poletni dopust na morju. Pa še to zaradi vse zbrke z epidemičnimi ukrepi in usklajevanjem s službo.  Letos pa sva morje namensko postavila na stran. Oziroma mogoče prestavila na september.  Zadnja leta je bil današnji dan zadnji dan mojega dopusta. 16.ga se je začel prvi delovni dan po dopustu. Letos pa pač ne. In priznam, pogrešam morje na polno. Dalmacija kje si? Si jo pa za kakšno minutko uspem pričarati z ogledom fotografij.  Pogled s Pelješca proti celini./2021 Pogledam fotografijo. Zaprem oči. Dolg vdih in izdih. Štejem vdih v trebuh. Ena, dva, tri, štiri, pet in izdih skozi nos - ena, dva, tri, štiri, pet, šest. Nekajkrat ponovim.  Nato diham normalno naprej in si v spomin prikličem kako navsezgodaj zjutraj sedim na prazni plaži pod borovčkom in poslušam šumenje morja. Sonce me prijetno greje. Zvok škržatov se prepleta z valovanjem mo...

Ideja o kotičku/blogu je v mojih mislih tlelal že dolgo. Ekrat davno sem celo objavila nekaj zapisov na blogu s čisto drugačnim naslovom. Ideja o najinem malem kotičku je nastala kakšni dve leti nazaj, pa ni bila nikoli do konca realizirana. Tokrat pa jo oživljam z malenkost drugačno idejo in malenkostjo spremenjenim imenom saj se je najin kotiček v tem času razširil na našega, zapise pa bom ustvarjala sama. Tu se bo našel kakšen zapis na temo prvič mama, peka, kuhanje, izleti in moje misli in razmišljanja - kaj pa je drugega dnevnik, kot prostor za zapise misli in doživetji. Takšnih in drugačnih.  Veselim se že vseh zapisov, ki prihajajo. Se beremo.  Lepo bodite, Žana Za spomin na Bled, moj mali kotiček iz leta 2015.